KAJ DELAMO

Kot športni pilot sem si s slikanjem iz zraka nabral kar nekaj izkušenj. Večkrat sem letel s prijatelji med katerimi je bilo kar nekaj profesionalnih fotografov. Prav vsi so imeli enake težave povezane s hitrostjo letala, višino leta, odsevi stekel kabine, vidnih opornic in drugih delov letala, da ne omenjam vremena, ki za dobre pogoje fotografiranja iz zraka večkrat ni primerno.
Za namene fotografiranja širših področij, večjega števila objektov in večjih višin uporabljamo dobrega starega P-18 Super Cuba, drugače namenjenega za vleko jadralnih letal. Letalne karakteristike tega letala, enostavno odpiranje vrat med letom ter sorazmerno ugodna ekonomska cena za uro letenja še najbolj ustrezajo zahtevam snemanja kot tudi fotografiranja iz zraka.

Možnost dvigovanja s pomočjo različno velikih balonov in cepelinov polnjenih s helijem smo izkoristili za dvig radijsko vodene pan&tilt platforme, na katero smo pritrdili snemalne enote, linke in napajanja ter vse skupaj krmilili preko enot na zemlji. Za takšno tehniko fotografiranja iz zraka se je v zahodnih državah udomačilo ime “floatograph”, verjetno iz angleške besede “float” - plavati, lebdeti, saj se balon ob vetru le plavajoče giblje levo in desno.

Vodilo in želja za fotografiranje s to tehniko nam je bila “ptičja perspektiva” in v zvezi s tem detaljnejši posnetki objektov iz višin in lokacij, katere ne moremo fotografirati iz helikopterja ali letala. Posnetki iz zraka fotografirani iz višin med 60 in 100 m dajejo objektom izredno vizualno dimenzijo, detaljnjeje pa je vidna tudi okolica v katero so postavljeni. Roko na srce, tudi ptice nad naselji in mesti le redkokdaj vidimo letati na višini 200 m in višje. Zanimive so naše izkušnje, ki kažejo, da ob premiku nosilca balona in aparatur za vsega nekaj metrov levo ali desno ali minimalni dvig oz. spust platforme po višini odpre povsem drugačen pogled.